Ni me. Ko zaprem oči, me ni.

Bilo mi je sedem let. On jih je imel blizu dvakrat toliko. Do tistega večera me nikdar ni pogledal drugače kot z odporom in naveličanostjo. Če me je sploh pogledal. Bila sem tako očitno odveč. Seveda. Moje igrače in oblačila so bili razmetani povsod. Na pohištvo sem lepila žvečilne gumije. Bila sem glasna, jezikava in vsake toliko sem mu iz predala izmaknila sto dinarjev, ki jih je vestno zlagal na kupček, vse enako obrnjene.

Ležal je na postelji, zvit na boku, in me opazoval, ko sem se na tleh sredi sobe igrala. Velike, narazen postavljene oči. Velik, prifrknjen nos. Samovšečen. In tisti pogled. Kot da ve nekaj, kar je meni in moji pameti nedosegljivo. Vedno je tako gledal. Še zdaj tako gleda, preden z isto samovšečnostjo, velikodušno razdeli svoje znanje s prikrajšanimi, dramatično, da se niti Hamlet ne bi sramoval.

Ni mi bilo všeč, da me gleda. Ni mi bil všeč ta pogled. Nikdar nisem vedela, kaj se skriva za njim. Kakšno globoko resnico bo spet delil z mano. Recimo, da bom zbolela za rakom dojke in umrla, kot moja babica, ker ta zadeva se deduje vsako drugo generacijo. Ali da je druga, na invalidski voziček priklenjena babica, v resnici pošast. Ali nekaj. Vedno mi je govoril takšne stvari.

In res je imel razkritje zame. Pokazal mi bo, kaj ima v hlačah. In potem moram pokazati tudi jaz njemu. Široko sem odprla oči in to je bilo pravzaprav tudi vse. Nerodno sem se zasmejala. Ne, seveda tega ne bom. On pa se ni smejal. Bil je resen. Ni se premaknil. Povsem resno me je gledal in vztrajal. Razprl je zadrgo in jo v trenutku spet zaprl nazaj. Tako, jaz sem opravil svoje, zdaj si na vrsti ti. Kaj res ? Moram ? In s svetlobno hitrostjo naredim nek gib, ki je po mojem zadostoval. Ne, ne, ne tako hitro. On bi to rad dobro videl, pa od blizu. Poslal me je na posteljo. In potegnil moje hlače dol do kolen. In mi ukazal, naj se postavim na vse štiri, kot kuža. Da bo dobro videl. Ulegel se je na hrbet. In se približal pod mene, kot avtomehanik pod avto. In si ogledoval. Bilo mi je smešno. In grozno.

Samo še malo, še čisto malo. Naj malo pošlatam. In probam. Poližem. Ne morem zdržati, žgečka. Nehaj zdaj, prosim. Saj ne boli, ampak, ne vem. Ni prav. Ni prav. Ni prav.

To je bilo to. Za tisti večer. Prvi od premnogih v naslednjih dveh letih. Popoldnevi, jutra, večeri. Kadarkoli, kjerkoli. Prihajal je kar naprej. Razen enkrat, ko me je s silo držal na postelji, dokler ni opravil svojega - takrat nisem vedela, za kaj se gre, danes mi je jasno - ni bil nasilen. Nisem se ne znala ne upala upreti. Samo zaprla sem oči. Močno. In se pretvarjala, da me ni. Čim sem videla, da se mi bliža, sem zamižala. Kot bi spala. Ležala sem kot truplo. On pa je počel svoje. In tako je lahko tlačil svoj odvratni ud vame ali v moje grlo, dokler nisem bruhala, medtem ko so mi po licih polzele solze.

Tedne, mesece, leta. Krivde in sramu. Ko sem potem, ko se je umaknil in oblekel končno odprla oči, je pogosto z gnusom kazal s prstom name in se mi posmehoval. Sram do nezavesti.

Tisti odvratni vonj, meso v grlu in vsa tista odvratna tekočina, za katero se mi takrat ni sanjalo, kaj je. Še danes mi dvigne želodec.

In strah. Peklenski strah pred mamo. Gotovo bi me ubila, če bi vedela. Povedala sem ji petnajst let kasneje. Ni me ubila. Obrnila se je stran. Kar je enako. Ali huje. Še danes poslušam njene hvalospeve o njenem zlatem sinu. V meni vre, pa ne rečem nič. Pogledam stran, in se delam, da me ni.