Tudi to sem jaz
Zgodbe, v katerih sem, čeprav me ni
Na kaj pomislite ob besedi življenje ? Pomladni veter, žvrgolenje ptic, vonj po sveže pokošeni travi ? Razgled z 2000 metrov nad morjem visokega vrha, žubirenje potočka, vonj po sveže pečenem kruhu ? Šumenje morja, pesek pod nogami, zsdnji večerni žarek sonca na tvoji koži ? Lepe stvari. In otroštvo ? Glasen smeh, neukrotljiva razigranost, še več smeha, svobode, bosih nog, umazanih rok, brezskrbne igre in nutelle na žlico ? Še več lepih stvari.
Življenje je prepolno lepih stvari. In tistih, ki to niso. Mučnih, težkih, nepojmljivih, ki bolijo dušo, pamet in telo.
Jaz pomislim tudi na to. Utrujenost, žalost. Solze, skozi katere skušaš slediti navodilom, ki jim telo ne zmore slediti. Obup. Ponižanje.
Krivda in sram, ta dva sta najboljša prijatelja in vedno prideta z roko v roki. Zloraba vseh vrst. Osamljenost. Ali pa tudi ne, ko prehajaš v popoln neobstoj, izgine tudi ta. Želja po priznanju. Objemu, varnem zavetju, ljubezni. Kdo si, ko te ni ? Kdorkoli, še vedno ni prav.
Življenje je tudi prazen nič. Lahko je popolno izničenje, ali najlepša svoboda. Od česa je odvisno, kam se obrneš, ne vem. Mogoče je samo zvezda na nebu, ki se utrne, tista, ki odloči.