Še dobro, da mižim

Imela sem dedka. Že kar nekaj let nazaj je umrl. Ne bi mi moglo biti bolj vseeno. V resnici mu sama pri sebi nikdar nisem rekla dedek, moj dedek je bil en sam in bil je krasen človek. Ta je bil pošast. Ki je zahtevala, da ji rečem 'dedek'.

Nisem ga pogosto videla. Bil je pomemben 'gospod', ki je živel v Beogradu. Sicer slovenec, odšel je kmalu po vojni.

Bil je visok človek belih las, strašljivih skoraj črnih oči, z največjim nosom, kar sem jih kdaj videla. Njegova žena je bila 'gospa'. Zanjo sem bila ona mala glupa, zato nisem smela z njimi igrati canaste, čeprav sem igro pri sedmih letih kar dobro obvladala. Ko sem zrastla, ni bil več problem, da sem glupa, ampak da nisem dovolj damica, kot dedova druga 'unukica', ki je bila fina in so zato vsi natakarji v restavraciji koketirali z njo. Jaz sem takrat imela kratke lase, na sebi pa beden približek socialističnih kavbojk, karirasto srajco in mozolj sredi čela. Če bi lahko, bi me pustila doma, tako neugledna sem bila.

Bila sta pomembna. Kadar sta prišla na obisk, sta zahtevala rdečo preprogo in fino postrežbo. Kadar smo šli na obisk mi, je bilo vse strašno nobel. K sreči to ni bilo prav pogosto.

Na takem obisku smo bili za prvomajske počitnice konec osemdesetih let. Ne vem, kam so šli ostali, mene je po kosilu poslala, naj grem spat z 'dedo'. Če ne bi bili v desetem nadstropju, bi najbrž pobegnila skozi okno. Pritoževati se ni imelo smisla. V tistem svetu samih odraslih sem bila eden in edini mali otrok, kar je veliko manj kot človek.

Bil je ogromen raztegnjen kavč z ogromno težko deko ob oknu v dnevni sobi. Težke zavese so prostor naredile skoraj povsem temen. Ni minilo kaj dosti časa, ko se je njegova roka znašla v mojih spodnjih hlačah, njegov jezik pa je silil skozi moje trdno stisnjene zobe, medtem ko me je roka, ne vem, ali ista ali druga, trdno držala za brado. Enako trdno kot zobje so bile zatisnjene moje oči. Takrat sem na srečo že vedela, kako pobegneš, ko izhoda ni. Zapreš oči, in te ni.

Zunaj je zatulila sirena. V spomin na Titovo smrt. Mučilo me je, da moram vstati in mirno stati, tako smo se učili v šoli. Premlevala sem, ali bi bila učiteljica huda name, če bi izvedela. Da nisem vstala. Sklenem, da ne sme izvedeti. Še dobro, da mižim. Ne bo izvedela. Ker mižim, in me ni.